Spodaj je odgovor, poslan in objavljen v Sobotni prilogi Dela kot pismo bralcev na Crnkovičevo pisanje. Njegov prispevek lahko preberete tukaj.
»Tako imenovana medijska realnost«.
Crnkovič se v tekstu z zgornjim naslovom 3.7. v SP s svojim diskurzom in načinom argumentiranja pridružuje tistemu diskurzu, ki ga lahko že kar nekaj časa opazujemo v slovenski (tudi politični) javnosti in ki temelji na cinični relativizaciji vsega, kar ni v interesu ali miselnem horizontu govorca. Pri tem uporablja retorično taktiko, ki je cinična mešanica ironije, osebnih diskreditacij in »mila za pranje vesti«. Tako se postavlja v pozicijo nevpletenega vpletenega, kar je tipični paradoks za nekoga, ki se vpleta zavoljo lastnih in instrumentalnih interesov, ob tem pa se izogiba vsake osebne in širše družbene oz. politične odgovornosti. Tak diskurz je izredno škodljiv, saj uničuje pogoje za racionalno argumentacijo. Ta pa je temelj dialoga in s tem pogoja za demokratično javno sfero.
Kaj ostane od Crnkovičevega teksta, če mu odvzamemo osebne diskreditacije? Kaj pove o medijski realnosti? Pa poglejmo nekaj primerov:
1. Strokovnjakom, ki jih Crnkovič posredno poimenuje »tako imenovani« in jim posmehljivo pravi, da ne razumejo ničesar, očita in se čudi, da se ne zavzemajo za rešitev krize, ampak le za »dinozavre« kot so »svoboda, odgovornost in kvaliteta, kot, da je to edino na čemer mediji stojijo- kar pa še zdaleč ni res«. Crnkovič ne razume, ne zmore ali noče razumeti (zdi se, da vse troje hkrati), da so svoboda, kvaliteta in odgovornost neločljivo povezani s krizo, ki smo ji trenutno priča. Še prav posebej z njenimi ekonomskimi in družbenimi posledicami. Ob Crnkovičevem norčevanju iz temeljnih vrednot vsakega resnega medija pa se pojavlja vprašanje: za katere vrednote v medijih, razen za denar, se gospod Crnkovič zavzema sam?
2. Argumente, ki temeljijo na empiričnih podatkih pridobljenih z znanstvenim raziskovanjem in ki so sprejeti v širši mednarodni znanstveni in strokovni javnosti, kot npr. argument, da je mladim in uporabnikom interneta pomemben brezplačni dostop do informacij, enostavno zavrže z retorično arabesko, češ, da gre za »razglašeno resnico«. Mimogrede, dostop do informacij je temeljna človekova pravica!
3. Crnkovič celo pravi, da posebej v času krize ne gre staviti na kredibilnosti in integriteto medija. Kako prosim? Res je, treba je težiti tudi k finančnim dobičkom. Vendar pa ti vidiki ne morejo biti abstrahirani mimo ključnih dimenzij medijev- to so ljudje, tisti, ki ga ustvarjajo, predvsem novinarji. Poslovne načrte medijev je v današnjem času potrebno delati skupaj z novinarji pa tudi skupaj z bralci. Zaupanje in dialog sta pogoj za poslovno uspešnost resnega medija, ti namreč niso kot banane ali zobne paste in se jih tudi ne da, brez uničujočih posledic, nanje reducirati.
4. Crnkovič pravi, da je v zadnjem času »modno« govoriti o prekarnosti, torej o specifični poziciji posameznika, ki jo zaznamuje pomanjkanje socialne varnosti, ekonomske stabilnosti in možnosti dolgoročnega načrtovanja lastnega življenja. Poziciji v katero je po sili potisnjen velik del novinarjev in tudi drugih kadrov v kreativnih industrijah, na univerzah in še kje. Strokovnjakom očita, da so s tem, ko opozarjajo na ta problem, »skočili na ta modni vlak«. Razumeti prekarnost kot modno, tako jo Crnkovič namreč razume, je žalosten cinizem in nezmožnost videti in razumeti realnost. Moda je namreč umetno ustvarjena potreba. Prekarnost pa je objektiven problem, ki ima izredno težke in uničujoče posledice za posameznike in družbo. Še več, prekarnost ima tudi uničujoče posledice za gospodarstvo. Govoriti o modi v primeru prekarnosti je tako, kot da bi očitali modnost tistemu, ki pravi, da v puščavi manjka vode.
Resen strokovnjak ni cinik in spoštuje vrednote stroke, ne da bi jih ob vsaki priložnosti relativiziral. Resen novinar oz. kolumnist se zaveda svoje odgovornosti, polemizira in je kritičen na ravni temeljite argumentacije. Žal pa je predatorski učinek neoliberalnega kapitalizma ustvaril perverzen tip kreativnih industrij, katerih del je tudi novinarstvo. V njih je, še posebej za lokalne popularne zvezde, zlahka zaobiti še tistih nekaj kriterijev strokovnosti, ki so se z muko z leti v Sloveniji vzpostavili. Opozarjanje strokovnjakov ali pa državljanov na te probleme ne zasluži posmeha in (osebne) diskreditacije. Opozarjanje na te probleme zasluži spoštovanje, saj je ključno. Brez javne razprave in temeljitega raziskovalnega dela bodo slovenski mediji samo še neumni stroji za denar, katerih gonilo bo patološki narcizem, kulturna norma medijskih vsebin pa osebna diskreditacija, sprenevedanje in blef.
Oliver Vodeb, Vida Vončina, Ljubljana
Add to Del.icio.us
Tagi: media cinizem butale
Komentarji (vseh: 0)
Izbor del prijavljenih na Memefest v preteklih letih.
NA VRH