Na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je prišlo do geneze specifičnih procesov, ki zadevajo industrializacijo in mondalizacijo prehrane. Svetovne institucije kot so WTO (prej GATT), MMF, WB so težile s svojimi programskimi politikami, da se liberalizira svetovna trgovina s hrano, medtem ko so veliki proizvajalci začeli težiti k standardizaciji prehranskega blaga. Omenjene institucije in sporazumi o prostem pretoku blaga, so omogočili, da velike nacionalne prehranske korporacije postanejo transnacionalne in da svoje blago izvažajo brez regulativ. V paketu so bili sprejeti tudi novi enotni svetovno sistemski predpisi o higienskih standardih in politiki kvalitete, ki so omogočili, da se aplicirajo agroindustrijske inovativnosti in tehnologije, dvignejo standardi oz standardizirajo organoleptične in mikrobiološke karakteristike, seveda vse na škodo okusa in kvalitete hrane, torej hranljivosti. Pravzaprav je šlo za manever, s katerim se je omogočilo, da standarde zadovoljujejo samo velike korporacije, ki so na ta način izrivale male in lokalne oziroma regionalne prehranske proizvajalce. Proces neoliberalne homogenizacije prehranskega trga je bil projekt, ki je ustrezal postmoderni kapitalistični logiki. S svojimi prehranskimi proizvodi je ta proces homogenizacije prehranskega trga dobesedno težil k uničenju lokalne in regionalne prehranske industrije ter nadomeščanju domačega prehranskega blaga z dislocirano proizvedenim prehranskim blagom. Razlog ni bila le heterogenizacija prehranske ponudbe, temveč profit. Poplava mondializirane industrializirane hrane slabega okusa in kvalitete je bila utemeljena v profitnem interesu velikih mednarodnih prehranski korporacij.
Prehranske korporacije danes zgubljajo nadzor nad varnostjo hrane. Vsako leto izbruhnejo številne afere s hrano. Nazadnje, letos, je bila afera z mesom, ko so po celi Evropi ugotovili, da je v polpredelanih produktih namesto govejega mesa bilo uporabljeno staro konjsko meso. Leta 2006 so v Ameriki imeli afero z okuženo špinačo, v Italiji so namesto kunčjega mesa prodajali meso mačk itd. Še večji problem pa je uporaba biotehnologije v industrijski proizvodnji hrane. To je tisto področje, ki je trenutno, poleg privatizacije vode, najbolj na udaru. In zopet, vodilni akterji tako v privatizaciji vode kot v procesih, s katerimi se gensko modificira hrano po celem svetu, so velike prehranske korporacije. Težko bi rekli, da gre za produkcijo neznanja, ko gre za tovrstna vprašanja, ki zadevajo ali privatizacijo vodnih virov ali gensko modifikacijo ali enviromentalni apartheid.
Danes je jasno, da je neoliberalna globalizacija ustvarila nove oblike ekoloških rizikov. O tem veliko govori Vandana Shiva, indijska feministka in aktivistka na področju hrane, okolja in pravic. Njena teza je, da v 21. stoletje vstopamo z veliko neznanja in nepripravljeni na ekološke rizike, ki so nastali z deregulacijo okoljske in življenjske sredine in gensko modifikacijo hrane. Prva predvsem prizadeva ljudi tretjega sveta, medtem ko je druga razširjena po celem svetu in trenutno zahteva velike napore, da se njeno razširjanje prepreči. Kako je vse to povezano z velikimi korporacijami, povem v predavanju.
Comments
To comment, please create a Memefest account, it will take you only 2 minutes!
Login here if you already have one.
